MOST

Most

Devojkata stoeshe ispraveno na mostot. Veterot si poigruvashe so nejzinata dolga kosa. Taa stoeshe I poglednuvshe vo rekata. Kako da cekashe nesto I ne se ni obzrnuvashe na retkite minuvachi. Vo samrakot smireno gledashe…I naogashe spokoj vo vodata koja pominuva. Nad nejzinata glava daleku vo oblacite letashe prekrasen bel galeb. Osamen vo visinite kruzeshe obiduvajki se da dopre do najgolemite visini. Devojkata go svrte svojot pogled kon nego… I vo toj moment posaka da ja oseti slobodata … smireno ja podade rakata kon visinite…I kako da I se prichini…galebot pocna da I priogja… I na samo nekolku desetici metri nad nea povtorno se vivnuvashe vo visinite…

Devojkata se nasmevna… povtorno pogledna vo rekata I se zavrte I izleze od negoviot svet . Poleka zacekori kon svojot dom… Po desetina cekori se zavrte… pogledna vo visinite… galebot veke ne beshe tuka.

# # # # # # #

I sve cu ti obecati
od straha da ne potone
tvoja ljubav za mene
kao pcela u zlici caja
dok drzi dah
ja nemam razloga za strah

Dajem ti veze i note
sve moje sharene perle na dar
jos te mogu pjesmom kupiti lukavo i l slatkorecivo
jos uvek ti mogu podvaliti
ljubav

Se slushashe u pozadinata vo mracnata soba. Covekot sedeshe i razmisluvashe za sustinata na zborovite, dodeka tonovite kako harmonija ja obzemaa negovata dusha... Stana i pojde do terasata...Nekade vo dalechinata go gledashe mostot . Mostot na tagata, na sredbite, mostot koj spojuva i razdeluva ...nekade vo dalechinata toj ke pogledneshe i ke se seteshe na edna devojka koja ponekogash ja primetuvashe kako osamena stoeshe na ivicata na mostot. Ubava i mlada , zagledana vo dalechinite ...

Se zaprasha vo sebe dali mozebi e taa povtorno tamu sega .... Sekogash koga pominuvashe nemo kraj nea od drugata strana na ulicata se prashuvashe kogo ceka ...no nikogash ne se osmeli da ja prasha... a neretko se secavashe na nea i na nejzinata ubava dolga kosa....

Stana i poleka ja zatvori vratata zad sebe I se vrati vo sobata .Pogledna na svojata polica . Tamu bea stotici srca od kamen koi toj gi sozdavashe dolgo vo nokite. Da, toj imashe edna darba da napravi mali ubavi skulpturi od srcinja . So chasovi dlabeshe vo kamenot I sozdavashe. Pomalku chudno za negovi godini, no toj uzivashe vo nivnata ubavina. A sto e uste pochudno na nikogo ne gi podaruvashe stoea tuka na negovite polici polni so prashina. Bea sekakvi, vo razni golemini I formi…nekoi stari nekoi novi , od najrazlichni materijali I kamenja…dragi poludragi …izdlabeni I izgravirani . Ponekogash vo nokta gi postavuvashe na mesechinata I gi gledashe. Mesecinata ponekogash ke go pogodeshe momentot I tie ke zasjaea vo negovite ochi. Ochite ke bea zagreani no srceto ke ostaneshe ladno kako i kamenot koj go dopirashe. Probuvashe da ne misli na toa… bidejki ubavinata na negovite skulturi davashe mala uteha koja go zgrevashe vo negovata potraga . Gi pogledna ushte ednashka site zaedno … stana i poleka ja zatvori vratata zad sebe....

# # # # #

Devojkata so dolgata kosa ziveeshe eden ubav I smiren zivot. Beshe mlada I srekna. Zivotot uste malku pa sovrshen . Stabilen partner, solidna rabota … navidum sreken zivot. Sekogash nasmeana vistinska koketa. So svojata nasmevka znaeshe sekogash da go privleche vnimanieto na sebe. So samo zbor ili dva zaneshe da privleche tolku energija na sebe da beshe kako magnet… no magnet zelen da bide konecno privlechen . Znaeshe dolgo vo nokite da razmisluva … no sto beshe prokleto za nea znaeshe ushte poveke da mechtae … a tokmu poradi toa ne beshe dovolno srecna. Koga ke zaploveshe vo svoite mechti …veke nisto ne beshe isto. Vplovuvashe vo svojot svet… I nabrzo uviduvashe … deka e sama. A toa najmnogu ja boleshe I ja plasheshe , vo mechtite beshe sama… iako vo zivotot beshe sekogash opkruzena so stotici luge... taa vo mechtite beshe osamena. Vo nejziniot svet sakashe da leta, da igra , da bide slobodna. A najgolemiot kopnezh vo nejziniot svet na mechtite I beshe toa da go stori so nekogo…nekogo koj apsolutno ja razbira… I prifaka tokmu takva stvorena , tokmu takva otvorena , bez maski… bez igri … Vo svojot svet taa sakashe sakashe da zaroni I da se vivne dovolno dlaboko I dovolno visoko … no osecashe strav I ljubovta sekogash I begashe. Mozebi zatoa doagashe kako opiena na mostot gledajki go svojot galeb I negoviot let… na bezbedno … posakuvajki … mechtaejki . Otkako go primeti prviot pat svojot galeb stana nerazdelna od negovata ubavina. Na pochetokot doagashe poleka so opreznost … pravejki se deka e tuka sosema slucajno. No dodeka go gledashe nejzinite mechti veke ne bea tolku iluzii, nejzinite mechti bea duri na dopir na racete. Go nabljuduvashe samo i i beshe ubavo . Taka eden den dodeka go nabljuduvashe so kopnez I zelba vo nejzinite ochi I se prichini deka galebot I progovori :

- Dojdi da letame zaedno – rece Galebot

No ti si samo ptica pomisli taa , a jas ne sum ptica…- odgovori Devojkata

- Mozebi ne si ptica reche Galebot – No jas znam deka znaesh da letash … obidi se I reche I se vivna vo visochinite.

Devojkata se iznenadi , pogledna okolu I nabrzina se upati povtorno kon svojot dom. So denovi ne sakashe na sebe da si priznae deka mozebi navistina pticite I lugeto mozat da govorat . Ke se seteshe na sluchkata , ke se nasmevneshe I ke prodolzeshe so svojot voobicaen den.

Sekako galebot ke bide povtorno tamu – pomisluvashe taa . Mozebi utre …ke bide ubav den I ke pojdam povtorno da go pronajdam.

# # # # # #

Chovekot zastana na mostot. Beshe nok . Nikoj osven nego I ponekoj zalutan avtomobil . Od djepot izvadi lak.

Huhh … tokmu ova e nejzinoto mesto…- pomisli. Go izvadi lakot I so golemi crveni bukvi ispisha tekst.

Poleka se simnuvashe od mostot I na sekoi deset metri podzastanuvashe. Vadeshe nesto od djebot I stoeshe po nekolku minuti na ogradata. Najposle se zavrte pogledna uste ednashka kon mostot I se odalechi vo nokta .

# # # # # #

Devojkata taa vecer trgna kon mostot. Beshe vidno vozbudena… celiot den go ischekuvashe ova. Najposle ke se sretne so svojot Galeb. Najposle sobra hrabrost. Mozebi ja pogodija negovite zborovi, mozebi negovata iskrenost, mozebi negovata nevoobicaena hrabrost. No ne e ni vazno, taa po podolgo vreme beshe srekna. A sto e povazno beshe ziva…polna so emocii…osecashe drhtennje no ischekuvanje… a samo taka znaeshe deka e navistina ziva. Neshto sto odamna go imashe zaboraveno… Nesto sto ne mozeshe da go najde vo niedna pregratka od mazite so koi beshe… vo nieden dopir…taa seta taa zivost go pronajde vo glasot na galebot koj sega ja ocekuvashe na mostot. Dodeka se ceshlashe pred ogledaloto se priseti na negoviot glas…dojdi na polnok… na tvoeto mesto… ke te chekam… zaedno ke letame… I ke bidesh srecna. Tie zborovi I odzvonuvaa vo glavata dodeka radosno gazeshe so nejzinite dolgi noze kon mostot . I odednash ne I beshe vazno dali e mozno dali e ludo… vazno I beshe deka e ziva …najposle povtorno ziva.

Stoeshe na mostot a pred nea beshe covek koj blago I se nasmevna. Najposle dojde reche toj I ja pregrna. Pred nea ne beshe veke ptica beshe covek koj odavashe sigurnost, blagost I opustenost…se pocuvstvuva srekna. I bez zbor trgna so nego dodeka ja pregrnuvashe. Toj zastana za moment I pogledna dlaboko vo nejzinite ochi… I ja zaprasha :

- Srekna si ?

Devojkata samo se nasmevna obiduvajki se da odgovori… a toj ja poljubi , nezno I baknezot traeshe dolgo. Pojdoa poleka gushnati.

Za kratko vreme bea obzemeni vo viorot na strasta… baknez po baknez… dopir nezen a sepak grub po nejzinata prekrasna koza. Ne zboruvaa mnogu, sekoj dopir zboruvashe poveke I poveke. Covekot se spushti poleka po nejziniot vrat slushajki gi nejzinite vozdishki… Nejzinite gradi vo tesnata koshula kako da ischekuvaa neznost… Poleka pochna da ja otkopchuva… so sekoj dopir I sekoj negov pokret devojkata stanuvashe se povozbudena… na sto toj vednash vozvrakashe so se podolgi baknezi. Dve tela koi harmonicno se razbiraa , iljadnici dopiri…koi dolgo bea ischekuvani… taa pocna uste povozbudeno da dishe… da se opushta… pocna da se otkopchuva… a toj poleka ja stavi rakata megu nejzinite noze… iznuduvajki ushte poveke vozdishki… Ja fati za kosata I ja zavrte kon sebe , pogledna vo nejzinite ochi , ja poljubi I ja zaprasha :

- Srekna li si ? … Sledi go srceto …

Taa ne reche nisto …samo se nasmevna I go poljubi strastno , najstrastno do togash… I go povleche na sebe … Beshe spremna… konecno beshe spremna da go prifati … Go ljubeshe nerazmisluvajki veke za nisto… vo toj mig postoeja samo toj I taa I golemata postela …a nivnite pokreti stanuvaa se pobrzi I poagresivni… baknez po baknez… sloboda… I zivot…

So sekoe nivno dvizenje taa beshe se poblisku do noviot orgazam… koj go prifakaa so nasmevka na nivnite lica… Totalno se opushti kako nikogash do togash… I se prepushti na momentot … koj ja pretvori vo strastna , diva I bessramna …kako sto beshe od sekogash .

Vo toj moment slushna jak zvuk… Zvuk na ALARMOT . Stana celata zadishana, pogledna okolu sebe…beshe vo nejzinata soba… a seto toa beshe samo son. Nitu Galebot beshe do nea, nitu covekot-ljubovnik , nitu dopirite… a bea tolku vistiniti… tolku bliski.

Stana od krevetot I otide na terasata. Odaleku se nadzirashe mostot kade go sretna svojot noken ljubovnik.

# # # # # # #

Beshe vecer… Devojkata poleka doagashe kon svoeto mesto na mostot. Pogledna vo dalechinite. Go ocekuvashe Galebot da se pojavi … I da ja vosh*ti so svojot nebeski let. Sega kako da sakashe da poveruva vo chuda, sonot beshe tolku realen … pomisli . Mojot Galeb ke dojde. Gledashe uporno vo dalechinite… sekavajki se na dopirite od svojot son… dopiri za koi vredeshe da se zivee … dopiri koi vredea poveke.

Galebot ne se pojavi taa vecer. Devojkata ja navedna glavata, edna solza padna od nejzinoto lice , devojkata izvadi maramche koe I ispadna od djepot …se navedna I go primeti natpisot ispishan so crvena boja na ogradata .

Pishuvashe : SLEDI GO SRCETO.